Kuhinja Bližnjega vzhoda ali kuhinja zahodne Azije je kuhinja vseh držav na tem območju. Je različna, pa vendar precej homogena.

Še bolj enotna je kuhinja Levanta, predela, ki je v arabskem jeziku poznan kot Bilad ash-Sham. To je tradicionalna kulinarika Jordanije, Libanona, Palestine, Izraela, Sirije, dela Turčije in severnega Iraka. Z vplivi kuhinje Levanta se ponaša tudi Ciper. To območje je povezovala močna skupna kulinarična tradicija, ki se je s prihodom in vplivom osmanskega cesarstva še okrepila. Njen vpliv se v večini jedi čuti še danes. Seveda obstajajo lokalne posebnosti. Ob libanonskih mezah kuhinji Levanta posvečamo največ pozornosti.

Bližnji vzhod vključuje območje, ki ga imenujemo Rodovitni polmesec, rodovitno zemljo v obliki polmeseca, ki se razteza od vzhodne obale Sredozemskega morja ter skozi dolino med rekama Evfrat in Tigris do Perzijskega zaliva. Tukaj sta bila center neolitskega razvoja poljedelstva (leta 7000 pr. n. št.) in zibelka asirske, sumerske ter babilonske civilizacije. Na tem območju so prvič gojili pšenico, ječmen, pistacije, fige, granatna jabolka, dateljne in druga živila. Tudi fermentacijo, ki se uporablja za vzhajanje kruha in delanje piva, so odkrili tukaj. Na prepihu med Evropo, Azijo in Afriko so bila ta območja križišče za izmenjavo receptov in hrane. V obdobju perzijskega imperija (okoli leta 700 do leta 675 pr. n. št.) so se postavili temelji za hrano, kot jo poznamo danes, ko so vanjo vnesli riž, perutnino in različno sadje. Fige, dateljne in oreščke so prinesli arabski bojevniki, ko so zavojevali cela območja, začimbe pa so prišle iz Orienta.

Mongoli so pripeljali žlikrofom podobno hrano, kurkumo, kumin, česen in druge začimbe iz Indije, klinčke, poper in piment z Začimbnih otokov, okro ali bamijo iz Afrike ter paradižnik iz Novega sveta prek Maorov iz Španije. Na kulinariko tega območja je vplivala tudi vera, saj niti muslimani niti judje ne jedo svinjskega mesa, kar je pripomoglo k povečanemu uživanju jagnjetine. Ker pa koran prepoveduje uživanje alkohola, ti predeli niso znani po vinu, razen v versko mešanem Libanonu, kjer proizvajajo svetovno znana vina, kot so Chateau Ksara, Chateau Kefraya, Chateau Masaya in druga. Znani so tudi po araku, libanonski različici ouza in rakija.

Močno kavo in sladice iz vlečenega testa so vnesli Osmani.

Jagnjetina in ovčetina sta tradicionalni izbor mesa na Bližnjem vzhodu. V sodobnejšem času se pri pripravi večine jedi namesto jagnjetine uporablja teletina. Svinjina je prepovedana tako med muslimani kot tudi med judi, zato je na tem območju zelo redko na jedilniku. Zelo pomembno vlogo ima meso, pečeno na žaru, ki mu pravimo kebab. Na voljo je širok izbor, ki se razlikuje glede na državo, območje itn. Med najbolj pogostimi in znanimi oblikami kebaba so kockice mesa na nabodalih, ki jim pravimo šiš kebab. Podobno se pripravlja tudi mariniran piščanec. Kofta kebab je druga različica z začinjenim mletim mesom, ki ga ovijemo okoli nabodala v obliki dolge klobase in ga spečemo na žaru. Običajno kebab jemo zunaj doma.

Meso pripravljamo tudi v obliki enolončnic, zraven katerih postrežemo riž, bulgur ali kruh. Kibbeh je pogačica, narejena iz mesa in žitaric. Največkrat je narejena iz mletega mesa in bulgurja, iz katerega naredimo lupino, ki jo napolnimo z začinjenim mletim mesom in pinjolami ter oblikujemo kot žogo za ragbi. Kibbeh Nayeh je različica, ki jo pripravimo tako, da skupaj tolčemo bulgur, začimbe in surovo meso. Postrežemo s pomakami, limono in česnovo omako.

Zelenjava in stročnice so najbolj pomembna sestavina jedi večine ljudi na Bližnjem vzhodu. Lahko jih kuhamo, pečemo na žaru, cvremo, polnimo z mesom in rižem. Na voljo je veliko različne zelenjave – različne sorte zelja, špinača, kreša, čebula, česen, korenje, repa, rdeča pesa. Tipična zelenjava v kuhinji s tega območja so jajčevci, bučke, paradižniki in okre ali bamije. Paradižnik je najpogostejša sestavina bližnjevzhodne kuhinje, saj se pripravlja v vseh možnih oblikah – svež, v raznolikem izboru solat, dušen, kuhan v enolončnicah, pečen na žaru s kebabi …

Stročnice so bistven del jedilnika na Bližnjem vzhodu takoj za žitaricami. Bob pripravljamo svež in sušen. Ful mdammas, jed, narejena iz kuhanega posušenega boba, limone, čilija in olivnega olja, uživamo ob vseh priložnostih, tudi za zajtrk. Falafel je verjetno najbolj znana jed Bližnjega vzhoda ob humusu, pomaki iz čičerike in tahinijeve omake, ki je bila v osnovi narejena iz suhega boba, dandanes pa se meša s čičeriko ali se celo popolnoma opusti bob. Različne sorte fižola, leče in čičerike se pogosto uporabljajo v juhah, z rižem, v solatah in z mesom. Humus, že omenjena jed iz čičerike in sezamove paste, izvira iz Sirije in Libanona.

Ob koncu obeda se največkrat pije turška kava, ki ji pravimo »good-bye coffee«. Kahwa sada je sveže, na grobo mleta grenka kava s kardamomom, ki se kuha dalj časa, precedi in postreže za dobrodošlico, zato se imenuje »welcome coffee«. Arak je žgana pijača, ki je znana po visoki stopnji alkohola (53 %) in svoji tipični, mlečno beli barvi, ki jo dobi, če ji dodamo vodo, zaradi česar je dobila vzdevek »levinjino mleko«. Vodo in led dodamo skoraj vedno, saj je vsebnost alkohola izjemno visoka. Arak je v svoji osnovni različici brezbarven in aromatiziran z janežem. Strežemo ga ob družabnih dogodkih in kot spremljavo k mezam. Zelo pogosto so na mizi sveži sokovi iz različnega sadja, tipičen črni, sladkan arabski čaj, aromatiziran s svežo meto pa je zelo dobrodošel na koncu vsakega obeda.

Ne smemo izpustiti žlahtne kapljice, ki je v versko mešanem Libanonu zelo prisotna. Postrežemo z izbranimi libanonskimi vini, trenutno sta na voljo Chateau Kefraya in Chateau Ksara. Imamo pa seveda tudi nekaj izbranih vin slovenskih vinarjev.

Naročite lahko tudi libanonsko pivo Almaza, ki je svežega okusa in ne premočno.